|
A helluvalot of Magic
Josip Gudič
 |
|
The stack. Počasi a vztrajno
melje vse, kar imamo.
|
Dobro jutro, dragi bravci inu bravke.
Moram priznati, da se mi je postalo kar nekako težko lotevati random
člankov, brez neke konkretne vsebine. Na zadnjem turnirju pač nisem
bil, vmes pa sta tako in tako še dva, s katerih nisem napisal reporta
(in stack raste...). Ne bom preveč razlagal, kaj in kako
se mi je zgodilo, da v zadnjih časih nisem preveč pisal. Članek
bo že tako dovolj avtobiografski, saj je v bistvu veliko stvari,
o katerih bi rad kaj napisal, a si žal za vsako ne morem privoščiti
dolgega članka ("Lahko, Josip, lahko..." --Josip's
Extra-long-report-Faerie). Tako bom opisal po "malo"
iz vsakega Magic-related področja.
Izpit Financ
 |
|
Imam občutek, da jih bom
z razkazovanjem svoje delavnosti spravil na slab glas...
|
("WTF!?" --Vseh 150 bravcev/bravk
strani, premikavši kurzor proti zgornjemu desnemu kotu Internet
Explorerja) Ok, ok, na strani sem omenjal neki baje zelo pomemben
izpit. To je to. Kaj ima to opraviti z Magicom? Heh, v glavnem to,
da se zaradi njega nisem udeležil zadnjega turnirja. Drugače pa
je zanimivo, kako sem se za vso stvar pripravljlal. Konkretnega
učenja je bilo nekje za 5 ur. Sem pa se vse stvari lotil s čisto
revolucionarnim pristopom. Si predstavljate, kako se slovenski otrok
nauči, na primer, slovenskega jezika (ali pa kitajec kitajskega,
vseeno)? Otrok ne študira slovnice in skladnje ter ostalih random
elementov jezikoslovja. Otrok je pač hoče noče obdan s slovensko
govorečimi osebki in predmeti, tako da tudi če nima prevelikega
interesa v naši dragi slovenštini, se je bo prej kot slej naučil,
sam od sebe. Tako sem se jaz lotil Financ.
 |
|
Simulacija padanja z rolke.
|
Sedim pred knjigo, pa malo goldfisham
novi deck, malo gledam televizijo, udarim enega Tony Hawksa na pc-ju
(simulacija ekstraktiranja lastnih zob s pomočjo skejta) in sploh
delam vse drugo, kot da se učim. Veste, to je tisto, ko prideš tako
daleč, da se lotiš celo pospravljanja sobe. Tako sem pač upal, da
bo med enim goldfishem z monogreen LDjem, eno risanko na Cartoon
Networku, prebranim net-člankom in eni razbiti čeljusti med virtualnim
skejtanjem, tu pa tam v mojo glavo, popolnoma mimogrede, iz odprte
knjige skočilo znanje o tem, ali se bolj splača kvalitetne vire
investirati v pešnajst kil polente, triinpešdeset zobnih protez
ali pa se denar bolje obrestuje zakopan v zemlji na vrtu, med deževniki
in drugimi rodovitnimi organizmi. Tako sem včeraj imel F-day - dan
izpita, kjer se je odloč(a/i)lo, ali bo neverjetno leni Josip zaradi
svojega nedela in otroške neumnosti moral še enkrat v drugi letnik.
In, kako je šlo? Boh - tako sem slab, da sploh ne znam oceniti,
kako dobro sem kaj rešil... Torej? Nič držte prekrižane pesti, pa
učite se raje na normalen način, saj moram učinkovitost svoje nove,
pasivne metode, še preveriti. Gulp...
Če
skočimo malo nazaj, v obdobje, ko sem še brezbrižno skakljal po
turnirjih, ne zavedajoč se "Finančnih" problemov, ki mi
pretijo, se lahko spomnim dveh dogodkov, o katerih nisem nič napisal.
Trst - 24h team maraton
 |
|
MOOOOJ! MOOOOJ! MOOOOJ!
MOOOOJ! MOOOOJ! MOOOOJ! MOOOOJ! MOOOOJ! MOOOOJ! MOOOOOOOOOOOOOOOOOJ!
;_;
|
Prvi je bil MTG maraton v Trstu. Kot
tudi v Sloveniji vemo, so maratoni res kul zadeva, saj je vzdušje
zaradi pripadnosti teamu vedno zelo kompetitivno, vseeno pa dovolj
sproščeno, ker to pač ni resnejši DCI turnir. To, da dogodek traja
štiriindvajset in več ur pa pripomore, da od dobrega turnirja res
odnesemo kar največ. Tudi ta ni bil izjema in moram povedati, da
se na turnirju že dolgo nisem tako ozabaval. Odpravilo se je kar
pet slovenskih teamov, od tega pa kar trije primorski (Munda - Vasič
- Marn, Veselič - Petaver - Križman, Leiler - Štokelj - Gudič) in
pač dva ljubljanska (Renko - Tomše - Škrbec, Borštnar - Avsec -
Pogačnik). Primorski teami smo se teden pred turnirjem veliko dobivali
in skupaj splaytestali IBC. Z extendedom se sploh nismo obremenjevali.
Jaz sem pač igral svojega cute Oatha (brez Pernicious Deeda, ker
mi zlobni Pogačnik ni hotel strejdati foilanega, :^P. Overgrown
Estate pa itak ne maram), Gregor (Leiler) In Marko (Štokelj) pa
sta nabijala mindless Sligha. V IBC-ju sem igral svoj uber-kewl
"Ma io t'ammazzo.dec" (več o tem kasneje), Marko Ko-marja
(pravega IBC draw-go-ja), Gregor pa je svojo usodo zaupal bolj standardni
G/R štihalici.
 |
|
Lep spominček s turnirja.
|
Ne bom se spuščal v detajle. Prvo
tretjino turnirja je bil Team Sealed. Naši decki so odlično odsevali
constructed preference, tako da sem jaz igral zelo brutalen B/R
(kvazi machinehead) deck, s polnim izborom kvalitetnega removala
in učinkovitih žvali +cvetkami ala Tsabo's Decree itd., Marko je
igral močno U/W/b kontrolo z majhnim splashem črne za Ertaia, Gregor
pa 5c G/r/w z Rithom, Sisayem (ki najde Ritha) in vsemi dobrimi
off-color kartami, ki niso pasale v prva dva decka (Armadillo Cloak,
domain karte ala Tribal Flames in Exotic Curse, ter razne nasprotno
obarvane z Apocalypsa, ala Consume Strenght in Jilt). Kolikor freaky
je zgledalo, Cloaked Rith + Necra Sanctuary is nothing to laugh
at. Nismo imeli največ sreče in prvi del končali bolj povprečno,
kot bi lahko (tako glede na naše decke, kot na nasprotnike, proti
katerim smo igrali).
 |
|
Aaaaah. Kaj ti bo Morphling,
ko pa lahko oathaš ven tega bad guya...
|
Sledil je Extended del. Začeli smo
zelo dobro. Jaz sem ljudi sadistično počasi masakriral z Oathom,
moja pajdaša (C by Luštrek) pa sta veselo kurila vse, tudi težje
vnetljivo zelenjavo. Kar naenkrat pa nam je sreča spet obrnila hrbet,
dobivali smo res ogabne matchupe in začeli izgubljati igre, ki bi
jih gotovo zmagali ob drugačni razporeditvi igralcev (jaz nagazim
na Stasisa, marko pa na Secret Forca... Doh). Tako smo tudi v extendedu
na koncu končali bolj povprečno. Vseeno pa sem v zadnji rundi tega
formata igral prvo od kar nekaj izjemnih iger, ki so res poplačale
izlet v Trst. Igral sem proti novemu WWeeniju, z rebel chainom in
Meddling Magi. Če bi imel standardno verzijo, z Morphlingom in Weaverjem,
bi verjetno lažje zmagal, vseeno pa je bila borba mojega (nanovo
foilanega) Avatarja z vso belo golaznijo in na koncu dirka do zadnje
točke damagea res vandušujoča. Zmagam. Za malo, a vendar.
 |
|
Holy Pikula! Sedaj nas bo
pa še v extendedu moril, al kaj?!
|
Druga igra je bila spet neverjetno
zabavna. Strategiji sta se popolnoma obrnili, saj je nasprotnik
sideboardal goro enchantment removala, ki je uničila moj Oath plan.
Zato pa je sam imel zelo malo kreatur in z dodatnimi Swordi sem
se tudi jaz lotil drugega plana - eradikacije vseh njegovih kreatur.
Vi ammazzo tutti, bastardi! >:^O Plan bi skoraj uspel, žal pa
se mi je zalomilo pri predzadnjemu Meddling Magu, ki ga res ne bi
smel pustiti v igro. Napaka je bila moja, saj sem s predhodnim Impulsom
bil preveč požrešen in rajue vzel še tretji Sword namesto Counterspela.
Tako mi je Mage bannal Sworde, jaz pa sem jih kot en debil dražal
tri v roki in ga pač nisem mogel countrati. S prihodom Soltari Priesta
pa se je igra spet sprevrgla v beatdown. Tokrat je zame tekmoval
Morphling. Situacija je slabo kazala, imel pa sem še vedno odgovor
v Weaverju, le najti ga je bilo treba. Tik v krogu, ko sem hotel
najti Weaverja pa je nasprotnik igral zadnjega Maga. Imel sem odločitev.
Ali ga countram s hardcastanim Forceom (bil sem na 1), vendar potem
ne morem poiskati Weaverja, ali pa ga pustim v igro in reskiram,
da mi le-ta banna prav Pletilca. Nič, odločim se, da ga spustim
v igro. Takoj aktiviram poker face in na zunaj pokažem, da mi je
za Maga prav malo mar, saj tako in tako ne bo odkril prave karte
za bannat. Hohoho. Italijan nasede in res začne premišljevati in
agonizirati, kaj neki imam jaz. Logika seveda svetuje Weaverja,
vseeno pa po prvi igri z Avatarjem ubogi nasprotnik res ni vedel,
kaj vse ga še lahko čaka. Upal sem, da bo bannal Wrath, Helliona
(ko bi Mage krepal bi lahko swordal Priesta) ali Pernicious Deed.
Ubogi Italijan je mislil in mislil, nato pa nekako resignirano rekel
Weaver. Damn. Here goes my bluff. :^( Sem pa bil blizu. :^) Žal
sem v naslednjem krogu res našel Weaverja, ki pa mi več ni mogel
pomagati. Drugič v dnevu bi mi Pernicious Deed prišel hudičevo prav.
I lose (draw). Vseeno, res lepa igra. Tako se je končal extended.
Za konec, smo se teami pomerili še
v IBC-ju. S tega formata imam iz Trsta najlepše spomine, saj sta
dve igri bili res neverjetni, do zadnjega pa smo se borili tudi
za zmago v formatu (zmagovalci posameznih formatov so dobili Box).
Drugo rundo sem igral proti B/W/g Arena decku. Igral sem prav proti
tistemu, ki je prej imel WWeenija.
 |
|
Verdict, potegnjen v zadostnih
količinah, pogosto pomeni kar "I win".
|
Prvo igro sem podlegel !štirim! Verdictom
in enemu Bog Downu v prvih !sedmih! krogih. In kdo ne izgubi proti
štirim Verdictom? Situacija je bila kritična, saj sem moral zmagati
še dve igri, medtem ko sta moja teammata že končala 1-1. In vse
je bilo na meni. Drugo igro sem imel srečo in nasprotnik ni imel
bele mane, tako da sem hitro vzpostavil kontrolo in ga nato pokuril.
Tretja igra pa je bila to tapravo. Oba sva začela dobro. Jaz sem
imel probleme z mano in tako so se nasprotnikove grožnje pojavile
vedno en krog preden sem lahko opravil z njimi. Situacija je postala
res kritična. Zmanjkovalo mi je kart v roki, nasprotnik pa si je
z Areno, enim Death Graspom in Lynxom na mizi naredil že veliko
prednost. Nato grem v ofenzivo in mu Zlobotomiziram Death Graspe.
Vseeno pa stvari zame niso bile niti malo rožnate. Na mizo je prišel
nabrcan Necravolver. Ko sem se ga končno znebil, je stanje bilo
nič manj kot tragično: Jaz sem bil na treh življenjih, z dvema kartama
v roki in enim Nightscape Familiarjem.
 |
|
Death Grasp na kolesih,
aka Necravolver.
|
Nasprotnik na !68! (med igro je non-stop
metal Heroes' Reunione), na mizi pa je imel Areno, Lynxa in 7 kart
v roki. Who's gonna win this one? Italijan se je že naslajal nad
zmago, ko sem mu rekel magično frazo: "Ma io t'ammazzo!".
Igram Fact or Fiction in nato glavno bombo decka: Yawgmoth's Agendo.
Mogoče se motim, vendar mislim da noben IBC deck od Agende ne profitira
toliko, ko moj. Ljudje kar niso mogli verjeti, kaj se dogaja. Na
svoji levi sem imel polmeterski grob, poln Underminov, Rageov, Ghitu
Firejev, Fact or Fictionov in Prophetic Boltov. Na mizo sem spravil
še dva Fmiliarja in veselje se je začelo. Ubogemu italijanu sem
na koncu kroga počasi začel metati nabrcane Urza's Rage. To mu očitno
ni bilo dovolj, zato sem nato moral poseči še po Ghitu Firejih.
Še nekaj Underminov, pa je naš dragi lifegainer pristal z oblakov
in se spustil na čisto posvetnih 14 življenj. BRU-haha!
 |
|
Angel je hud... ...če ni
removala.
|
Seveda pa noben moderen happy-end-film
ni brez končnega negativca. Tako mi je nasprotnik prijavil svoje
skrivno orožje: Orim's Chant. Damn. Na srečo sem mu predhodno Lobotomiziral
Death Graspe, sicer bi sedaj jasno bilo po meni. Nekaj časa pramišljujem,
nato pa naredim edino, kar sem lahko v tisti situaciji naredil -
Underminal prasico! Trije lajfi so le trije lajfi. Tako. Zaradi
Agende sem bil popolnoma prepuščen nemilosti naslednjega spela.
In prikazala so se krila. Črna krila! Ja, z neba je priletel nabrcan
Angel smrti in s seboj prinesel popolno uničenje - Armageddon. Množici,
ki je spremljala krvav dvoboj je obstal dih. Angela sem se moral
znebiti v naslednjem krogu. V grobu pa žal nisem imel nobenega spella,
ki bi z Angelom opravil le za eno colored mano (Fire/Ice sem že
porabil za ustavljanje Lynxov in Necravolverja). Nič, untapam, z
groba igram predhodno discardan Island... In nato drugo bombo: Repulse,
ki so ga Familiarji pocenili za tri colorless mane. En sam! En sam
Repulse se mi valja v decku in bil je ob pravem času na pravem mestu
(v roki, zadnja dva kroga). Italijan obupa in v treh krogih podleže
Prophetic Boltom. Game, set and match! YEEEEEE-HA! And that's what
life is all about - you shout "Ma io t'ammazzo!", then
burn the crap out of your unsuspecting opponent.
Res, če je kaj gadnega, je to bila
ta igra. Kdo bi si mislil, da bo naslednja igra prav tako, če ne
še bolj napeta. Ne bom šel v detajle, lahko pa na hitro povzamem.
Igral sem proti ti. New Solutionu, torej W/U/b weenie deck z Lynxi,
Meddling Magi, Galina's Knighti, Voice of Alli in ostalo svinjarijo.
Prvo igro ga zmagam, tako da mu Lobotomiziram Absorbe, mu nato dam
nekaj upanja in potem preidem v "Io t'ammazzo" mode:
On: Voice of All?
Jaz: Ok, resolves.
On: Hahaha, pro-red!
Jaz: Ma io t'ammazzo!
On:!?
Jaz: End of your turn: Bolt you, Rage you, Fire you!
On: Damn...
Jaz: Untap. Land. Ghitu Fire
for 8?
On: !? --Fssss-- (sound of roasting
flesh)
Drugo igro sem na hitro izgubil. Ne
spomnim se točno, zakaj. Bo že kakšen color/mana/weather screw,
o katerem več kot toliko ne bom whinal - ker ni vredno.
 |
|
Še eno najedalo moderne
dobe: Voice of All. Pa so se mi smejali, ko sem rekel da bo
stvar dobra v constructedu...:^P
|
V tretji igri sva, podobno kot v prejšnji
rundi, oba imela dober štart. Ne spomnim se točnega poteka, nasploh
pa je bila vsa poanta v tem, da sem od četrtega kroga trpel dva
Lynxa. Žal zaradi nasprotnikovega countermagica (ki je zelo soliden,
ko notri uletijo še Gainsayi) plan "Ma io t'ammazzo" ni
bil možen in tako sem se moral z dvemi Lynxi na mizi iti kontrolo.
Skozi forcati Familiarje, le da bi ti bili Charmirani, Absorbani,
whatever. Igra se je zelo zavlekla in spet mi ni kazalo nič kaj
dobro. Ko mi je nsprotnik skozi končno spravil še Voice of Alla
(pro red) sem s skoraj praznim handom, a vseeno visoko moralo rekel:
"Hja, pa kaj, itak veste kaj je ta karta, a?" in pokazal
na vrh lybraryja. Potegnem, seveda, edini Spite/Malice, ki je ostal
v decku. Oh yeah. I'm in the zone! Igro so si prišli ogledat še
mnogi drugi, ki so stvar že končali in postal je pravi majhen feature
match, podobno kot prejšnja runda. Nekako pa sem kar vedel, da da
bo igra šla dobro. Bil sem v tisti pravi formi in vzdušju. Najlepše
je, ko trashtalkaš in si ves siguren vase, hkrati pa majzaš točno
to, kar rabiš. Tako sem bil prisiljen igrati Agendo. Žal pa sta
me medtem prekleta Lynxa vztrajno štihala in me spravila na 2. Potreboval
sem točno dva kroga, da nasprotnika ubijem z dvemi Ragei, a paradoksalno
si tega nikakor nisem mogel privoščiti. Vsak upkeep sem mu namreč
moral skuriti(tapati) vsaj enega, da on slučajno ne bi potopdeckal
counter, coutral moj edini spell in me napadel z obemi žvalmi (imel
sem le enega Familiarja).
 |
|
Ena od najbolj (če ne najbolj)
broken kart v IBC-ju.
|
Joj. Zgledal je skoraj lock, kjer
jaz vsak krog porabim novo kurivo za začasno ustavljati Lynxe. Nato
pa se res zberem in si s serijo dobrih potez in seveda sreče uspem
zagotoviti okno, v katerem nasprotniku uspem v zaporedju z dvemi
speli zbiti 20 življenj. Whew. Žal opis ni bil najboljših, igra
pa je vseeno bila vsaj tako napeta kot tista prej, ali pa še bolj.
Oh yeah! Ljudje so mi čestitali in počutil sem se res dobro, saj
sem se zavedal, da sem igro odigral zbrano in skoraj optimalno.
Deck sem sam zdizajniral in sestavil, ter ga poznal navznoter in
navzven. Prav to mi je omogočilo, da sem se ob zbrani igri izvlekel
iz res nemogočih situacij. To je tisto, ko si sam pri sebi vesel,
saj se zavedaš, da si pokazal svoje prave sposobnosti, ter te res
ne briga, kaj si drugi mislijo. Zadovoljen si sam s seboj. In to
je v tistem trenutku vse, kar šteje. :^)
Tako, to so bili zame najlepši dogodki
s Trsta, ki so res več kot odtehtali pot. Zahvale z super vikend
gredo obem mojim teammateom, poštenim nasprotnikom in sploh vsem
all around good guyem - tako Slovencem, kot tudi Hrvatom in Italijanom
(again, you know who you are). Pohvale pa gredo predvsem tudi teamu
Avsec/Borštnar/Pogačnik, ki si je na koncu izboril nastop v samem
top 4. Mad propz to you, guys!
Ljubljana, PTQ New Orleans - IBC
 |
|
Pot do uspeha in zadovoljstva
gre preko jasnih ciljev in odločnosti.
|
Turnir v Ljubljani je bil zame zelo
čuden. Ves čas sem se počutil, kot da danes sploh nisem prišel igrat.
Še najmanj pa zmagati ne. Dejstvo je, da sem se že prej zmenil za
srečanje z enim res dobrim prijateljem, s katerim sem za nekaj let
izgubil stike. Tako sem podzavestno čutil, da v Ljubljani res nisem
za to, da bi zmagal PTQ. Saj ne, prijatelja sem nato tudi srečal
in vsega sem bil zelo vesel. Je pa bilo, da se res nisem mogel posvetiti
turnirju. Zato, če se le da, na turnirju res dajte vse od sebe in
se sploh vedno skoncentrirajte izključno na igro. Pogosto se nam
dogaja, da smo namerno radi bolj casual, imamo druge obveznosti
ali pa med in po igri sploh mislimo na kaj drugega. To nikakor niso
dobri pogoji za uspeh, s seboj pa iz nas povlečejo še en kup drugih
slabih občutkov, kot je izguba volje, padec morale in v končni fazi
občutek da smo na turnirju bili brez veze. In to se mi zdi najhujše.
Če sem se res boril, bom zadovoljen tudi z zadnjim mestom. Bom pač
whinal o raznih screwih in to bo to. Biti nezadovoljen, ker ne vemo
kaj sploh hočemo, pa ni v redu. Vsake toliko se moramo zavedati,
da se vsega ne da narediti hkrati in da si je za določene stvari
treba vzeti več časa, kot pavzo med eno in drugo rundo turnirja.
 |
|
Josip, the Dedek Mraz.
|
Za to mi je žal. Hkrati pa mi je prav
nerodno za vse, ki sem jih premagal na turnirju. (V sicer zanimivi
in zelo prijetni igri) sem premagal Tanjo in jo poslal na zadnjo
mizo. Nato sem premagal Urbana in ga poslal domov (drop out). Tako
Tanja kot Urban prideta na turnir s ciljem zmagati, se trudita in
ne uspeta. Le zato, da bi namesto njih v finalu igral nekdo, ki
mu je bilo tako malo mar vsega skupaj. I'm just unworthy. Vse to,
da potem četrto rundo sam dobesedno dropnem proti Fritzu. In ne,
povrhu nisem koristil niti njemu. Igro sva namreč drawala, kljub
temu, da sva se zavedala, da bo z najinimi tiebreakerji že tako
težko priti v finale (jaz sem že takrat glede nastopa v finalu bil
zelo pesimističen). Tečem ven, srečam Janeza (dolgo izgubljenega
prijatelja) in njegovo punco, se odpravimo na kosilo in vse je mega.
Seveda tričetrt ure mini takoj, na hitro (prehitro) se pozdravimo
in spet odletim nazaj na turnir. IN ZAKAJ? Le zato, da bi tam nagazil
na Blovdka, ki me ves poln upanja (in s sijem v očeh kot v tistih
otroka, ki mamo pred trgovino prosi za igračo iz izložbe) prepričuje,
naj mu predam igro, saj jaz itak ne morem v finale. S smehom na
obrazu mu concedam (ter s tem zraven prav ogabno screwam še enega
tretjega igralca, ki zaradi te moje poteze ne bo šel v finale),
medtem pa so moje misli drugje. Premišljujem, koliko boljše bi se
lahko vse skupaj končalo, če bi se dneva lotil bolj odločno in premišljeno.
Doh.
Sem vas zamoril, a? ;^) Pogosto se
v reportih zgodi da poskušam rekreirati svoje vzdušje ob času turnirja.
Če stvar pišem mesec za tem, bo vse izpadlo nemalo čudno, ko bom
najprej govoril o žalostnih, nato depresivnih, nato o veselih stvareh
ter končal s komedijo. Še ena lekcija (če je tisto do sedaj bilo
karkoli lekciji primerljivo): delajte stvari sproti. Vseh pozitivnih
plati takega načina življenja pogosto ne vidimo, dokler sami ne
zapademo na temno stran, kjer se nato le še tolčemo po glavi. (Finance?)
 |
|
Wurm je majka in res malo
stvari ga lahko zaustavi. Vendar pa je par kart, zaradi katerih
obžalujete, da ste ga kdajkoli dali v igro...
|
No, torej, kje sem bil. Ja, dan PTQ-ja.
Po turnirju sem se udeležil še enega drafta. Nadraftal sem si po
prvi oceni sramotno žalostne karte. Ves draft nisem imel pojma,
kaj sploh vlečem (ubogi Ted zraven mene tudi ne, tako da mu sploh
ni bilo jasno, kaj bo lahko dobil). Tako sem se za nalašč (in za
smeh) odpravil deck sestavljati v najbolj oddaljen in temen kot
dvorane, kjer nobeden ni videl, kakšno skropucalo sem nadraftal.
Odločim se, da se ne bom preveč sekiral in tako se Josip spet zmorfa
v Trashtalking Josipa. Igre so težek smeh in uspe mi zmagati kar
obe dve, nato pa s Planincem splitava v finalu. Ena igra je bila
naravnost nora. Nasprotnik (sorry, pozabil ime) z G/r/b deckom na
mizo vsak krog postavi novo, večjo žival in me spravi na hud clock.
Šesti krog s pomočjo Thunderscape Familiarja na mizo pričara še
samega paradnega konja svoje vojske - Penumbra Wurma. Tadadaaam.
Jaz sem na 11, na mizi imam le enega elva in štiri lande, medtem
ko je nasprotnik na 20, na mizi pa ima Penumbra Bobcata, Serpentine
Kavuja, Thunderscape Familiarja in predvsem groznega Penumbra Wurma.
So, who's gonna win this one? Josip the Trashtalker se na srečo
ne zmeni za take detajle, malo trashtalka, nato pa z vrha res potegne
točno to, kar ga je edino lahko še rešilo v tem trenutku (vedite,
da Josip the Trashtalker, za razliko od normalne oblike, majza kot
prašič)! Cool as hell igram drugi Island in predam krog. Nasprotnik
(ki mu ni bilo najbolj jasno, zakaj za vraga sem toliko poln sebe)
poskusi declarirati attack fazo (in mojo death fazo). Josip the
Trashtalker z roko naredi tisto kul potezo, kot Bruce Lee, ki tolpo
zlobnih sovražnikov povabi na zastonj batine... Tapam 3UUB in vse
kar rečem, je: "To kar boš sedaj videl, ti definitivno NE bo
všeč." In, kaj je ta spell? Agonizing Demise? Probe s kickerjem?
Capsize z buybackom?...
 |
|
Ok, now this IS brutal.
|
BRU-hahaha, seveda, to je Spinal Embrace!
Bolj hitri izmed vas se že držite za glavo. :^) Vzamem mu Penumbra
Wurma. Blokiram in ubijem Serpentine Kavuja. Na koncu kroga žrtvujem
črva in dobim 6 življenj. Can it get any better?! Hja seveda lahko,
saj žrtvovanje sproži še "penumbra" efekt, tako da na
koncu turna JAZ dobim še 6/6 črnega tramplaša. Malovrh pride in
nasprotniku še enkrat razloži rule ter ga prepriča, da je to res
tako. Dezerterski črv v naslednjih trehj krogih na hitro pospravi
to, kar je še ostalo od prebledelega nasprotnika. Jao, bože. Mislim,
da bolj brutalnega playa s samo eno karto v limitedu še nisem naredil.
:^) ) ) Za zanimivost, čujte Renkov play iz Eurosov. Andrej igra
Limited (draft) in je s svojim U/B/x deckom v hudem zaostanku in
turn pred bridko (in gotovo) smrtjo. Vseeno pa obstaja v decku še
točno ena karta, ki ga reši te krute usode. Renko, hladnokrvno kot
vedno povleče karto, A JE NE OBRNE. Tapa trinajst mane, nato pa
še narobe obrnjeno karto nasprotniku pomoli pod nos in reče: "Death
Grasp!", ter ga res obrne. Nasprotnika skoraj kap, Renko pa
celemu svetu pokaže, kje so doma glavni carji prašičjega topdrekarjenja.
Who's your daddy? (Aja, v kratkem spet pričajkujte Renxov feature
članek! Komaj čakam!)
 |
|
Karkoli rečete, po moje
je igrala dobro in vlaga ji je bila pisana na kožo. Z ostalim
pa se nad Angelino itak ne gre pritoževati... ;^)
|
Tako. Tudi ta turnir je končan. Na
koncu se namesto domov odpravimo še v Kolosej, kjer si ogledamo
ne enega, temveč kar dva filma. To sta bila videoigričarska Tomb
Raider in Final Fantasy. Gotovo ste mnogi že slišali veliko kritik,
tako na račun prvega, kot drugega. Tu ne bom ugotavljal, koliko
je to res ali ne. Lahko pa vam le povem, da sem res vesel, saj sem
po vsem pričevanju razočaranih filmofilov iz dveh omenjenih del
očitno izvlekel ogromno. Oba filma sta mi namreč bila zelo všeč.
Vse, kar izkušeni filmofili označujejo in kritizirajo kot za lase
privlečeno in plitko zgodbo sem si jaz, v svoji "najstniški"
nevednosti in otroškosti, uspel interpretirati kot lep akcijski
film, luknje v zgodbi pa (predvsem v primeru Final Fantasyja) pogosto
kot scene, ki nas spodbujajo in dajo prosto pot posameznikovi domišljiji.
Woohoo! (Josip, happy to be a scrub). Vsake toliko je res
lepo, če v nečem nismo zelo podkovani in smo tako zadovoljni že
z malim. Se spomnite, ko ste odprli svojega prvega Rootbreaker Wurma
(ok, ali pa prvega random 6/6 common overcostanega fatturja)? Gotovo
tako veseli ne boste (in niste bili) nikoli več, ne s Sprtimongerjem,
ne z Morphlingom.
And that's what life is all about:
that, who is happier with what he has wins.
Finance
Neee, ne že spet! Sem se glih spomnil
na to... Damn. Upam, da bom naredil... Najhujše mi je to, ker sem
imel vso poletje čas, za kaj narediti. A zgleda, da mi prav ni usojeno
delati danes karkoli, ki bi se lahko preložilo za naslednji teden.
To je pač zelo grda navada, zaradi katere sem se v zadnejm letu
veliko bolj živciral, kot bi se lahko. Povrhu pa od zavlačevanja
nimamo nikoli konkretne koristi, saj v času, ki bi ga lahko porabili
za opraviti to nalogo, itak ves čas mislimo na to. Tako sem se za
finance praktično učil dva cela meseca, znal pa toliko, kot da bi
se (in kot sem se) učil 5 ur. Bad things...
IBC
 |
|
Rdeče/moder dream team,
ki je sam zgeneriral par novih tier1 deckov.
|
Na začetku sem IBC kot format dokaj
zapostavljal, saj mi dragi speli (tako v denarju kot v mani), standardnost
strategij različnih deckov in splošna nagnjenost k medvedom res
niso bili všeč. Z Apocalypsom pa so se hvala bogu pojavili Fire/Ice,
Prophetic Bolt in Shivan Reef, ter mi tako ponudili možnost, da
se umaknem iz klišejev in končno sestavim res svoj deck. Saj ne,
nikakor ne morem reči, da je moja BRU-hica nekaj edinstvenega, radikalno
inovativnega ali kakorkoli zaščitenega. Ideje po vsemrežju krožijo
z neverjetno hitrostjo in skoraj nemogoče je narediti deck, ki ga
ne bi bilo mogoče tako ali drugače že kje najti. Bolj kot to pa
mi pomeni, da sem sam prepoznal moč interakcije določenih kart in
tako sam, iz lastnih prepričanj in lastnega znanja sestavil deck,
ki ga igram in dopolnjujem še sedaj.
"Ma io t'ammazzo".dec
4 Undermine
2 Spite/Malice (ubije Titana, Wurma ali Voice of Alla / countra
Ghitu Fire)
2 Prohibith (countra early medvede in Verdicte, odličen s Familiarjem)
1 Repulse (random, dober proti Angelom) ;^)
4 Fact or Fiction
4 Urza's Rage
4 Fire/Ice
3 Prophetic Bolt
3 Ghitu Fire
4 Nightscape Familiar
2 Yawgmoth's Agenda
2 Lobotomy (pobere nasprotnikove Absorbe)
7 Island
3 Swamp
3 Mountain
4 Shivan Reef
4 Urborg Volcano
4 Salt Marsh
sb:
2 Dodecapod (glih tako, da si ne bi kdo preveč upal)
3 Breath of Darigaaz (ubije Mongoose in naredi damage playerjem
- to je plus)
4 Shivan Zombie (ubije vse U/W/x
decke. Pika)
2 Void (Tempo, G/R)
4 Gainsay (skoraj maindeck )
 |
|
Boltam nasprotnika? Njegovo
žval? Naj počakam? Boltam sebe?...
|
Deck ima čisto svoj stil igre (ime
pove veliko), po katerem se občutno razlikuje od drugih, na videz
zelo podobnih deckov. Lahko se pohvali s teoretično fleksibilnostjo,
ki ji med vsemi drugimi IBC decki ni para. Čisto vsaka burn karta
ali drug instant (razen Fact or Fictiona) je lahko odgovor na nasprotnikovo
nevarnost, kljub temu pa se da prav vsako od kart uporabiti proti
nasprotniku, ki igra brez kreatur. Izmed vseh odgovorov je 14 takih,
ki lahko pospravijo tudi kar nasprotnika, 4 pa takih, ki so hkrati
in eno in drugo (Undermine). K sposobnosti kontroliranja igre veliko
pridoda to, da le 8 kart ni instant, vse druge pa se lahko igrajo
kadarkoli. Povrhu je deck eden od redkih, ki za zmago niti blizu
ne potrebuje kreature v igri. Edine 4 kreature pa so v decku tako
dobre, da bi bila njihova odsotnost res kriminal. Res je, da bo
nasprotnik vedno imel removal za našega Familiarja in mu bomo tako
zmanjšali število mrtvih kart (pogosto bo imel v roki glih tono
kart, ki čakajo le na našega ubožca). To JE slabo, vseeno pa je
regenerirajoči ritual na kolesih res predober, da ga ne bi dali
v tako vrsto decka.
 |
|
Ghitu Fire v kontroli? They
will never see it coming. ;^) ) )
|
Glavni adut pa je vsekakor overkill
burna in surprise value, ki sledi iz le tega. Od tu tudi ime. "Ma
io t'ammazzo!" po italijansko pomeni "Ma jest te ubijem!".
Izhaja pa iz fraze, ki mi je med playtestanjem in igro pogosto prišla
iz ust kar spontano, za tem ko je nekje v midgameu nasprotnik, ki
si je ves čas mislil, da je beatdown, skozi spravil eno grožnjo
in bil ves vesel, le zato, da bi še isti turn spoznal, kako nebogljen
v resnici je. Konkreten primer je prav to: Nasprotnik s strahom
pred vašim ponovnim Underminom nekje v sedmem krogu na mizo spravi
nekega fatturja, in na čelu mu piše: "Reši se sedaj tega, če
zmoreš!". Vi pa malo pogledate, ga vprašate, na koliko življenjih
je (on bo verjetno ponosno odgovoril, da na kakšnih 17), vi ga še
malo čudno pogledate, potem pa rečete: "Ma jest te ubijem!".
Seveda sprva nasprotniku nič ne bo jasno, saj je ves čas mislil,
da je on tisti threat - tista grožnja, s katero se morate vi ukvarjati.
To je pogosto tudi res. Vendar pa se ljudje pogosto ne zavedajo,
da so se kar naenkrat sami, na 17 življenjih, iz plenilca prelevili
v vaš plen. Tako jim pogosto v glavo kar iz nekje prileti neki Prophetic
Bolt, nato Urza's Rage in še Ghitu Fire za 9+, ki jih ubije. Njihov
presenečen in hkrati čisto šokiran izraz je neprecenljiv. ;^) )
 |
|
Presenetljivo, najbolj straightforward
karta decka. Nima targetov in z njo vsakič naredimo najboljši
efekt. Ne se čuditi, če me vidite underminat Blurred Mongoosa.
;^) )
|
Prav ta bliskovita in nenadna menjava
vlog je tisto, kar deck naredi tako zabaven in edinstven. Hja, je
pa dejstvo, da je tak deck občutno težje uporabljati kot druge bruhice
(in, bi si upal trditi, težje kot večino drugih deckov). Stvar je
vse skupaj zelo free style. Imaš eno goro kuriva, za katerega na
začetku ne veš, kam točno go boš vrgel. Preden spustimo tisti Rage
na nasprotnikovega medveda, je treba zelo dobro oceniti, kakšne
karte bomo potegnili v bližnji prihodnosti, koliko bo izmed njih
kuriva, koliko bomo imeli landov, kaj nam bo prijavil nasprotnik
v naslednjih krogih (ok, to je teba pri vseh control deckih) in
predvsem, koliko nam fali za doseg končnega cilja - pokurjenega
nasprotnika. Igra s tem deckom je tako v tesnih duelih vedno na
meji med kockanjem (ugibanjem) in zelo zelo težko je določiti, katera
poteza je optimalna. Predstavljajte si igro proti R/G beatdownu.
Vi ste na 8, nasprotnik na 20, ko ste vi končno upeli ustaviti early
rush. Miza je prazna. Nasprotnik nima nič, vi pa kot zadnjo karto
v roki držite Prophetic Bolt. Boste nasprotniku na koncu kroga vrgli
Bolt v glavo ali ne? Hja, spravili ga boste šele na 16 in pot do
ničle brez kart v roki je še dolga. Mogoče pa nasprotnik naslednji
krog igra Skizzika in je tako bolje, če Bolt prihranite za tak slučaj.
Hehe. No ja, da vsaka igra ne bi bila kot partija ruske rulete,
pa imate še vedno Yawgmoth's Agende. Te vam omogočijo, da na začetku
agresivno kurite žvali in se šele nato osredotočite na odstranitev
nasprotnika. Hkrati pa je Agenda prav tista karta, s katero se lahko
z dovolj spretnosti potegnete iz riti v nemogočih situacijah. (68
damagea?) ;^)
Tako, to je trenutno moj cute.dec
in upam, da sem vam uspel predstaviti njegove posebnosti in (na
videz majhne, a v resnici kar velike) razlike med njim in navadno
BRU kontrolo. Stvar se igra zelo free style in pot do zmage je popolnoma
odvisna od vas. Ne skrbite, za igranje decka ne rabite diplome v
jedrski fiziki. It's not that hard. Le na kompleksnost nekako gledam
tako:
-Beatdown, ki naj bi bil najmanj kompliciran
deck, potegne Skizzika in ima res le eno samo opcijo. Igra ga in
štiha.
-Normalna kontrola, ki je nekaj vmes,
potegne Absorb in mora izbirati, če naj countra prvo stvar, ali
pa naj ga prihrani za kaj pomembnejšega.
 |
|
Bo kar najboljša split karta,
a? Brez te U/R res ne bi delal.
|
-"Ma io t'ammazzo.dec" -
tretji korak v kompleksnosti decka, potegne Prophetic Bolt in se
vpraša, ali naj ga igra na Battlemagea, ki nas že tepe, ali naj
ga prihrani za prvega Skizzika (in medtem kasira 2/2 dorka), ali
pa naj ga še prej vrže v glavo in mogoče potem potegne dovolj kuriva,
da bo pokončala nasprotnika, preden jo pokonča nasprotnikov Urza's
Rage.
Prav ta dodatna možnost izbire, kickani
Ragei in neprecenljiv pogled nasprotnika, ki kar naenkrat dobi 17
damagea po glavi naredijo iz tega enega od mojih all time najbolj
posrečenih deckov. Če ste siti Absorbov, radi kurite, a je za vas
R/G preveč mindless, ali pa če bi preprosto na sredi igre radi zavpili
"Ma jest te ubijem!", poskusite deck. Ne bo vam žal. ;^)
Casual
"Žal" je Gregor Marn dobil
službo kot taxist in ima sedaj zelo malo časa za posvetiti Magicu,
tako da je "Munda connection" v zadnje čase kar nekako
mrtev. Vseeno pa se še kar dobivamo na Firday Nightih in nasploh
v Kopru, kjer pri Križmanu vedno vržemo kakšnega multiplayerja.
Iz mojih tipičnih zmozganih in čudnih combo deckov v zadnje čase
preučujem psihologijo posameznika v skupini in njegov odnos do monored
decka, do zob natovorjenega z ustrahovanjem:
The big seal of fire
4 Lightning Bolt
4 Chain Lightning
4 Incinerate
4 Seal of Fire
4 Fireblast
3 Flame Rift
3 Furnace of Rath
1 Fork
4 Scalding Salamander (!?)
4 Mogg Fanatic
2 Tahngart, Red Bull
1 Maze of Ith
4 Mishra's Factory
18 Montanhas
 |
|
Vedno je lepo igrat Furnace,
če imamo dva Seal of FIreja na mizi in dva Fireblasta v roki.
|
Scalding salamander?! Hja, why not.
Ta žval z Exodusa (2/1, when attacks, you may have *this* deal 1
damage to each creature defending player controls) je vedno bila
po svoje kul, le prepočasna je bila za enviorment. Če bi namesto
tri stal dve mani, bi ga še danes uporabljali vsi Slighi, tako da
ga spet ne gre toliko podcenjevati. Ok, ostalega deck ne gre preveč
razlagati. Tona, kurjave, in še par kart ki tako ali drugače pomagajo
kurjavi. Če bi učinkovitost decka najprej poskusili oceniti s teoretičnega
vidika multiplayerja bi opazili, da pač res ima zelo močno ustrahovalno
vrednost. V bistvu pa je vse drugo dokaj nizko. Kako lahko deck
s samim kurivom zmaga igro petih ljudi? Heh, tudi jaz sem v to močno
dvomil, vseeno pa me je možnost, da bi igral z deckom, ki je sposoben
kadarkoli at instant speed narediti 10+ damagea nekako premamila
in sem poskusil. In kaj sem opazil? Deck ne bi smel, ga pa seka!
Saj poznate teorijo Seal of Fireja. Če imate na mizi seal, se ves
bodo tisti, ki jih lahko s sealom najbolj poškodujete raje ogibali.
Ok, to je plus. Kaj pa, če ste vi sami en velik Seal of Fire, recimo
nekaj v tem stilu:
Name: Josip, the Big Seal of Fire
Cost: RRR1
Type: Legendary Enchantment
Text: Sacrifice Josip, the Big Seal of Fire: it deals 3 damage to
target player for each card in your hand. than, you lose the game...
...but who cares?!
Flavor text: Ja, dej, napadi me, prosim. Boš videl, ki ne bom sam
umrl! --Josip, the Big Seal of Fire
 |
|
When intimidation meets
old school...
|
Ja, in tu je vsa fora. Zakaj bi nasprotnik
z 2/2 kreaturo napadel nekoga, ki ima na mizi Seal of Fire? Nima
smisla, posebno na začetku. In, zakaj bi potem ze eno 3/3, če ve
da pol vašega decka lahko at instant speed naredi tri damage? Hehe.
Tako bo vsaj zgodnja igra na račun tega popolnoma v vašo korist.
Kaj pa mid in late game? Hja, teoretično ne bi smeli imeti šans
- kdo bo kar naenkrat štirim igralcem zbil 20 točk? Hja, prav zato
se je treba od začetka truditi, da se na mizi čimveč dogaja. Vas
iz prej omenjenih razlogov gotovo nihče ne bo napadel. Kaj pa pro
red kreature, porečete? Hja, pa res, ti mene napadeš s Thermal Gliderjem,
jaz pa ti vržem vse kar imam v roki v glavo? Si za deal? Think not.
>:^) ) V glavnem, z našim kurivom in ustrahovanjem je treba doseči,
da se ljudje ves čas štihajo. Kot sem že enkrat omenil foro z Ring
of Gix-om in Multanijem, tako se morate tudi vi potruditi, da bo
kakšen igralec vedno brez blockerjev. Tako je pogosto treba strateško
skuriti kakšen Wall of Blossoms, le zato, da bi lastnika pokojnega
zida lahko drugi neovirano napadali. Kakšna svinjarija, ne? Seveda.
Tako lepo nadzirate igro, dokler eden ali več igralcev ne pride
v doseg vaših burn spellov. Ko enkrat postane jasno, da lahko vi
naredite at instant speed 9 ali več damagea in so igralci vsi tam
blizu, je igra dobljena, saj bodo tisti v dosegu vašega kuriva enostavno
igrali tako, kot da je njihovo življenje odvisno od vas. In to je
good. :^) Se pa zgodi, da se zadeva zalomi, če so vsi na mizi preveč
konzervativni. To je najslabši scenarij, ki pa ga vseeno lahko rešimo
s sipatičnim enchantmentom za RRR1 (tokrat pravi), ki se glasi:
Double all damage assigned to all creatures and players. Some good
I hear. Sploh ne veste, kako bo folk začel spoštovati vaše Fireblaste,
Sela of Fire in Fanatic pa sta kar naenkrat huda threata. Heck,
še Scalding Salamander postane malo broken. Tu so še Flame Rifti
ki imajo funkcijo, da z njimi čimprej spravimo čimveč ljudi na naš
doseg in s tem pod našo kontrolo. To je to. Deck je (za nas) res
zabaven in prav zanimivo je gledati, kakšen neverjeten psihološki
učinek lahko imata že dva untapana Mountaina. ;^)
 |
Hehe, seveda, še enkrat, najboljšpe
za na konec. Ja, o Invitationalu je Aljaž že nekaj napisal (objaviti
moram še en nejgov prispevek), menim pa, da bi bilo zelo dobro,
če bi o tem spregovoril tudi drugi od treh organizatorjev turnirja
- moja skromnost. Torej, kaj reči, kar ni že povedal Aljaž. Mislim,
da o detajlih formatov ne gre preveč razglabljati, saj se bo to
dokončno določilo kasneje. Kot prvo in najpomembnejše, bi rekel,
da se je treba zavedati, da bo ves turnirj namenjen celi populaciji
slovenskih magicašev, ne le tistim osmim, ki bodo igrali. Nekako
se ve, da bo tem osmim tekmovalcem itak mega in se bodo imeli dobro.
Z mojega stališča je veliko bolj pomembno, kaj od Invitationala
odnesete vi (ehm, kako naj rečem, ehm) tisti, ki ne boste igrali.
Invitational mora biti dogodek. Stvar BO prijetna za gledati in
nikakor ni moj namen videti prizora s finala slovenskih nationalsov,
ko si zadnjo (in načeloma najpomembnejšo) igro ogledajo le trije
(od teh je en Sandi, drugi je Mlovrh-judge, tretji pa hišnik, ki
čaka, da lahko zapre dvorano). To je slabo in če se bo to zgodilo
na Invitationalu, potem to ne bo to, kar smo si Aljaž, Blaž in jaz
zastavili. Prav zato se bomo potrudili, da bo vse skupaj čim bolj
spektakularno. Prisotni bodo pokali. Po zmagovalcu se bodo izdelale
karte (ne bodo se glih same, poskrbel bo yours truly). Ves dogodek
bo fotografiran in obsežno dokumentiran, potrudili se bomo predstaviti
vsakega od nastopajočih. Igralci pač morajo izpasti zvezde, kot
recimo Finkel in Kai Budde. Vsak šport ima svoje zvezdnike, svoje
proje in svoja elitna tekmovanja, kjer se pomerijo najboljši. Zakaj
bi Magic bil izjema. No, Wizardi so to s spektakularnimi mega turnirji
in televizijskimi prenosi tako in tako že dokazali. Mi pa se bomo
potrudili in poskusili rekreirati čimveč čarobnosti takega dogodka,
kolikor bo pač v naših zmožnostih in omejenih sredstvih na razpolago
(stvar ni profitna in je narejena izključno iz dobre volje).
 |
|
Who's gonna win it all?
|
Mi imamo radi magic in na večjih tekmovanjih
vselej radi navijamo za naše "zvezde". S tem ne mislim
negativno. So pač igralci, ki imajo našo igro radi vsaj toliko kot
mi (ali še več) in v njej dosegajo dobre rezultate, zato je lepo
gledati dobrega igralca, ki dobro igra in se pri tem še zabava.
Poglejte Renkota. Enim mogoče ni prav, ker jih je razsul na zadnjem
turnirju. Eni pravijo da je dober !le! ker majza. Enim ljudje niso
simpatični celo iz preprostega razloga, da so v magicu boljši in
se jih za to bojijo. Konec z vsem tem! Dokazati si moramo, da slovenci
nismo tak narod spitefull bastardov, ki znajo ob zmagi komentirati
le, kako nekdo majza in napihovati fovšijo. To so igralci, ki nam
in drugim s svojimi dosežki dokazujejo, da ne igramo le črnega petra
z lepimi slikcami, temveč miselni šport, kjer res šteje znanje.
To nam tudi daje voljo, da z igro nadaljujemo in se trudimo po naših
najboljših močeh. Povrhu pa so v večini to tudi tisti isti ljudje,
ki igri tudi največ prispevajo. Tako kar se internetnega pisanja
tiče, kot tudi glede pomoči novejšim igralcem, saj s svojimi izkušnjami
vedno radi pomagajo manj izkušenim. Zato prosim vse tiste, ki radi
igrate magic, da si, če se leda, na dan turnirja vzamete čas in
si ogledate ta dogodek. Ne zaradi mene, ne zaradi projev, ampak
zaradi sebe. To bo vaš prispevek tako k svojemu magicu kot sami
igri in vsemu mtg communityju. To bo turnir za vas.
Zato se potrudite in čim bolj množično
glasujte za igralce (ne še, ampak ko bo). Naredite si listo favoritov,
glasujte, da bodo oni igrali, nato pa navijajte. Datum turnirja
je zaenkrat 17. november, v veliki Festivalni Dvorani v Ljubljani.
Hkrati bo tam potekalo tudi veliko drugih pomembnih igričarskih
dogodkov, med katerimi tudi prvenstvo v Pokemonu. Pri rumenih zajcih
pustite mlajše člane, vi pa si privoščite dan res dobrega Magica!
To je zaenkrat vse.
Lepo se imejte in se dobro zabavajte!
Vidimo se na prereleasu Odyseey-a,
22. in 23. septembra! Do takrat
veselo sprejemam vse predloge (in pomoč tudi) glede Invitationala,
vaša mnenja glede česarkoli pa so itak vedno zaželjena na standardni
e-mail.
Josip
|
