|
-=Rochester draft za proje, 1. mesto=-
Glede na to, da izvzevši Magic res nimam nekega omembe vrednega
življenja in da sem v soboto za kolikor toliko pravočasni prispevek
na turnir celo delno kompromitiral svoje delovne
obveznosti, si lahko samo zamislite moje razočaranje, ko so me na
licu mesta informirali, da draft odpade, ker je Slovenija pač banana
republika, v kateri ni mogoče nabrati dovolj projev niti za
en sam rochester draft. Drugače samo poosebljenje racionalnosti
Anže Avsec je recimo momljal nekaj o tem, da je ob treh s prijatelji
zmenjen za tarok (ampak resno, kolikokrat ima človek v naši ljubi
domovini priložnost igrati tarok in kolikokrat rochester draft?),
neke druge ženske pa so se priložnosti odrekle na račun tega, ker
so šle raje na paintball. Ježeš.
Tako mi ni preostalo drugega kot da sem z obupom v raztrganem srčku
opazoval kontrol polne regionalse in si med polčasi z Wall Streetovsko
neizprosnostjo povečeval imperij kart, dokler ni Anžeta vendarle
srečala pamet in se nam ni pridružil še Grega Knaflič, ki je poleg
mene edini človek, na katerega lahko pri nas res vedno računaš
za draft (bi znalo imeti to kaj zveze s tem, da imava daleč naokoli
edina redni službi?). Čeprav nemalo intimidiran
nad dejstvom, da sedam za mizo z vsemi tistimi Rižnerji, Avsci in
Pišoti, sem se ob tem počutil nemalo počaščenega in sem se tako
kot rosna devica pred svojo prvo nočjo s Tarasom
Buljbo pripravil na prečudovito obzorja-razširjajočo izkušnjo,
ki naj bi bila moj prvi rochester draft ever.
Kar je sledilo, je bilo resnično vse prej kot to, saj se je celotna
zadeva izkazala za naravnost nevzdržno nočno moro, spektakularno
parado črnega žolča in petelinskega ekshibicionizma,
ki je enkrat za vselej razkrinkala pravo naravo velike večine igralcev
Magica, vsaj tistih, ki ga jemljemo tako smrtno resno: sebični in
maltene solipsistični
fantki, Cartman ob Cartmanu, ki imajo v življenju tako zelo malo
drugega kot to smešno, pravzaprav butasto igro s kartami, in smo
pripravljeni z neznansko lahkoto mirno pregaziti vsakega soseda,
da o osnovnih pravilih znosnega sobivanja sploh ne govorimo.
Že po prvih parih pakeljcih smo se uspeli totalno skregati, s tem
da sem poleg Rižnerja in Avsca (ker je prvi v tretjem boosterju
prvoizbral Starstorm, čeprav naj bi bil črn in Avsec definitivno
rdeč: Rižner ga je kasneje skupaj s Shockom splashnil v svoje
BW klerike, kar je bila na koncu koncev glede na brezbarvno ciklanje
še kar smiselna poteza) v najizrazitejšo krvno vendetto
padel sam, ko mi je zacementirano črnomodri Naraks na levi pobasal
Butcher Orgga, čeprav je imel za svoje barve najmanj solidne alternative:
dejansko ne gre samo za ta blatantni hatedraft
(čeprav PIZDA!!!!!!!!!), temveč sem vzrojil predvsem zaradi samega
milo rečeno pedrskega načina, kako se je to odigralo: čeprav sem
mu prej sotto voce kristalno jasno
razložil, da mu bom v primeru napačne odločitve v spanju poklal
ženo in otroke, je zagrabil Orgga, nakar si je (kao?) premislil
in vzel nekaj drugega, tako da bom ja srečen in da ne bom nič jezen
na ubogega malega njega.
Ker je dal izrazito fuhrerjevsko razpoloženi
Juwe prej jasno vedeti, da bo striktno izvajal pravilo Če se
dotakneš, je tvoje, sta kot steklinasti vzmeti na noge planila
Fras in Knaflič in začela hlastati, da tako pač ne bo šlo in da
naj kar lepo pobaše rdeči rare. To se je tudi zgodilo in
pred očmi so mi seveda začele migotati megličaste
rdeče koprene, medtem ko so se mi dlani krčile v morilske kremplje.
Nekje na tej točki je draft nasploh (vštejmo še vsaj tri/štiri druge
podtalne konfliktne silnice) vzplamenel v
pravo grmado nezakrinkanega sovraštva in niti
pod razno ne morem poročati, da sem se v tem sklopu obnašal kakorkoli
bolje od katerega koli drugega udeleženca, saj sem do samega konca
in naprej nekje isto energijo kot v izbiranje kart itak vlagal v
koncentrirano brutalno žaljenje Naraksa.
V retrospektivi, kaj pa vem... Danes, ko se
je bes že povsem polegel, sem nekje fifty/fifty uma, kakšni
so bili dejanski Naraksovi motivi: čeprav še vedno mislim, da je
izrazito možno, da je načrtno pobožal Butcherja in potem nekaj drugega,
da bi torej izpeljal zamišljeni hatedraft in vseeno izpadel lep,
bi moral biti za to v tisti draftovski vročici, kot je kasneje izpostavil
nekdo drug, vseeno vsaj malo Jamesa Bonda. Dolge in mučne življenjske
izkušnje so me naučile, da se lahko le redkokaj kvalitetno postavi
po robu človeški zlobi in spletkarstvu, obenem pa se mi zdi, da
je na svetu v primerjavi s to zlobo celo še več (pravzaprav bistveno
več) nesposobnosti in neumnosti, zato sem se odločil, da bom v tem
primeru raje stavil na boljšo plat in se dobremu staremu Antraksu
na tem mestu za vse žalbesedi iskreno opravičujem.
Če prav pomislim, moram biti v resnici jezen na Frasa, s katerim
naj bi bila prijatelja, pa se je tako zelo potrudil, da ja ne bi
dobil zaželene karte, ki, roko na srce, resnično sploh ne zasluži
vseh teh zdrah, saj je osebno niti ne jemljem kot tiste prave prvokategorne
bombe.
Kakorkoli že, dovolj te drafterske Santa Barbare, spregovorimo nekaj
malega o sami igri: zdi se mi, da se je draft najbolje obrnil za
Rižnerja, ki mu je pod roke letela maltene
vsa kvalitetna bela in nemalo premium črne. Poleg njega se je smejalo
Pišotu, ki je sestavljal rdeče-modre decke že v času, ko smo ostali
še gruntali dejansko nominalno uporabnost posameznih kart ne glede
na barvne arhetipe: tokrat je naš modrooki prijatelj poleg ostalih
dobrot pobasal dva Lavamancer's Skilla in tri Echo Tracerje, tako
da so bile videti njegove možnosti vse prej kot zanemarljive. Še
dobro, da sta se ta dva favorita udarila takoj v prvi rundi in tako
bistveno olajšala zrak za nas ostale underdoge.
Osebno sem bil po draftu izrazito malodušen, saj sem nadraftal v
najboljšem primeru povprečen belo-rdeči deck, katerega glavna hiba
je bila kronično pomanjkanje burna, čeprav pa je tudi res, da je
imela svojo temo: bil je to hiter in konsistenten beatdown
s šestnajstimi landi, v katerem ni moglo biti seveda niti govora
o raznih Grassland Crusaderjih ali Crowd Favorites,
ki bi se mi ključnih prvih pet turnov samo valjali po rokah. Dobro,
imel sem enega celega Sparksmitha (ki se mu, leni prenažrti
cipi, potem ni ljubilo niti enkrat prikazati na mizo, vsaj kadar
bi bil tam kakorkoli koristen), poleg njega pa je bil neki imitaciji
bombe še najbolj podoben Sigil of the New Dawn, za katerega,
če se ozrem nazaj, glede na njegovo počasnost dejansko nisem prepričan,
če je sploh sodil noter. Čeprav zaradi underdraftanosti v tem formatu
ljubim belo, se za falango Soldierjev (vsaj tistih, ki ne
letijo) praviloma ne počutim blazno varnega, saj so ti fantje sicer
povsem reasonably costed mali tepežkarji, vendar za razliko
od večine drugih plemen s sabo v bitko za svojo ceno ne prinesejo
še kakega solidnega abilitija.
Koga bi mi lahko sreča naklonila za prvega nasprotnika drugega kot
prav dobrega starega Antraksa in po uvodnih zagrenjenih izmenjavah,
ko je on vesoljnemu občinstvu teatralno razlagal, da je zdaj kriminalec
in mojih odgovorih, naj mi vendar ne polaga besed v usta, saj ni
storil prav nič nezakonitega, da pa je definitivno peder, je sledila
verjetno ena najbolj vljudnih in ledeno hladnih partij v zgodovini
igre. Od njegovega decka nisem videl neke silne kvalitete, je pa
res, da te lahko tisti presneti modri letalci vse prehitro zdrajsajo
do nule. Prvo igro sem zmagal na zelo nizkem life totalu, ko sem
svojega Snapping Thragga poplemenitil z Improvised Armorjem (izguba
kreature na turn se je potem seveda izkazala za prehudo, čeprav
bi bil brez Pacifizma na Keeneye Avenu vseeno v nekaj malega škripcih),
v drugo pa je ubožec vlekel bore malo drugega kot karte z veliko
mrtvaško glavo in kapljo vode. Kasneje mi je omenil, da mu je bridko
žal, da mu ni uspelo vsaj enkrat z Riptide Shapeshifterjem (ki ga
je sicer picknil kasneje) v igro spraviti Butcher Orgga, ki ga je
dejansko igral izključno s tem namenom, in seveda je res, da bi
mu lahko v tem primeru tudi v tistem stanju ledene vzvišenosti samo
iz srca zaploskal. V velik plus sem mu štel, ko mi je po porazu
iztegnil roko in izjavil, da sem sicer cepec, da pa sem igral bolje,
na kar sem mu seveda odvrnil, da je sicer peder, da pa je šlo izključno
za to, da sem bolje majzal. Kar je dejstvo.
V drugi rundi sem se proti Pišotu mentalno že vnaprej povsem pripravil
na poraz, saj je imel preprosto kvalitetnejši deck, čeprav je pa
tudi res, da je bil njegov kupček precej občutljiv na hitro štihancijo.
Dejansko je šlo predvsem za to, ali je vlekel Skill ali ne. V prvo
sem ga sicer spravil na kritično nizko, vendar je nekako stabiliziral
in lansiral neubranljiv protinapad, v drugo sem ga preprosto pretepel,
v tretje pa sem potem obdržal sila čuden hand z enim samim plainsom.
Preden me pravičniško označite za vaškega imbecila, naj pripomnim,
da sem drugače eden najgorečnejših privržencev pravila NIKOLI ne
obdrži handa z enim samim landom, kar sicer v resnici pomeni
NIKOLI, le da sem imel tokrat v roki odlične karte (drugače povsem
brezpomemben argument) in Weathered Wayfarerja, s tem da
sem prvi vlekel. Pri odločitvi glede na pomankanje Shockov
(pa še za te ni nujno, da bi jih nasprotnik porabil na njem, saj
bi Wayfarerja pač vedno aktiviral v upkeepu in ne bi imel
sovrag v resnici nobenega načina, da bi ugotovil, da sem drugače
brez landov) vztrajam še danes, a kaj, ko je Pišot začel s kataklizmičnim,
pravzaprav najslabšim možnim Mountain, Goblin Grappler.
No, ker sem tak brilijanten igralec, sem z vrha seveda povlekel
tri lande zapored, ravno dovolj za ustrezno ofenzivo, čeprav je
res, da sem se moral do končnega triumfa, na krilih z Improvised
Armourjem ovenčanega Swooping Talona, nemalo namučiti. Kar
se tiče Talona, ga začenjam jemati kot Onslaughtov Moment's
Peace, in sicer zato, ker imam z obema kartama v Limitedu zelo podobne
izkušnje: obe mi na papirju delujeta prav nekam lame, ali
overcostane ali preprosto preveč nekonsekventne,
ko pa ju potem povlečem, se v zaporedju danih situacij stvarstvu
vedno znova zahvalim za njun obstoj. Dejansko je Talon vladar neba,
ki se brutalno krohota vsem normalnim letečnežem razen Keeneye Avenu.
Kar se tiče te tretje igre s Pišotom, mi je odličen in resnično
profesionalni insight ponudil budno motreči
mogočni Brglez, ko mi je kasneje razložil, da bi moral z Gravel
Slingerjem in ciklanim Gempalm Avengerjem kokniti
že odmorfanega Echo Tracerja in ne goblinskega Invokerja, ki sta
oba blockala. Tracer je pač wizard, in če bi Pišot majznil Skill,
bi imelo to na igro bistveno večji vpliv kot če bi, glede na to,
da je bil pod znatnim pritiskom, svojo kompletno mano porabljal
za damage v mojo še zelo zdravo bučo.
Finale je bilo potem nekaj najbolj antiklimaktičnega
ever, saj Frasov white-green kljub Glarecasterjem in Gigapedom pač
ni vlekel Glarecasterjev in Gigapedov, in čeprav jaz obenem nisem
vlekel svojega zapitega in moralno bankrotiranega Sparksmitha (ki
predstavlja tisti pravi pokop belozelenih deckov na tej strani Andromede),
sem vseeno povlekel bistveno več situacijske kvalitete. Dejansko
se poskušam spomniti karkoli spomina vrednega iz te partije, pa
se bojim, da mi ne bo uspelo. Medtem ko sem se kot dedek Skopušnik
potapljal v bogati nagradi (dva boosterja!) za osvojeni turnir,
sem imel vseeno dovolj prisebnosti, da sem že kar takrat lepo priznal,
da ni imela moja zmaga nobene zveze z ničimer drugim kot z brutalnim
majzanjem: če takrat, ko mi ne gre, krivim srečo, tudi zdaj ne morem
pisati nevemkakšnih slavospevov lastnemu znanju, saj je Magic za
svojo šarmantno estetsko fasado vseeno butčeva igra: seveda, seveda,
med nekim luletom in človekom, ki zna igrati Magic, zija
enormna luknja, a ko prideš enkrat na široki in tudi pri nas solidno
poseljeni plato, kjer živijo ljudje, ki znajo igrati Magic,
je nekje polovica končnega rezultata odvisna od tega, kaj si odprl,
kaj si potegnil in kaj je potegnil nasprotnik. Če bi bili vsi skupaj
dejansko neki težki frajerji, bi igrali šah.
Jure Aleksič
[komentiraj
/ beri o prispevku na IRTS forumu]
Editor's bit - da ne boste iskali po
SSKJ:
kompromitirati - zapostaviti
banana republika - za ostalim svetom, originalno za afriške
države
biti intimidiran - gojiti strahospoštovanje do nekoga
Taras Buljba - errr... to pa bi morali vedeti, drugače si
pa pojdite prebrat. Se splača.
petelinski ekshibicionizem - dokazovanje svetu, da si glavni
na vasi
maltene - malo da ne
solipsizem - priznavanje, obravnavanje samo lastnih misli,
čustev, problemov, ne pa tudi družbe, objektivnega sveta; sebičnost
(tega pa tudi jaz nisem vedel, tako da definicija direktno iz SSKJ
-Martin)
vendeta - krvno maščevanje. Ti meni brata, jaz tebi brata.
blatantnen - vsiljiv, nesramen
sotto voce - dovolj glasno, da sliši sogovornik, a dovolj
potiho, da naj ne bi slišali drugi (hvala Josipu za tole -Martin)
fuhrer - sinonim za Hitlerja. Ali pa za Mikkota:> V glavnem
strogo obnasanje.
megličaste rdeče koprene - Doh! A vas ni še nikoli kdo treščil
po kepi?
podtalne konfliktne silnice - forces from Hell; lahko pa
tudi brcanje opponentov pod mizo
nezakrinkan - neprikrit
v retrospektivi - če pogledam nazaj
žalbesedi - kletvice
underdog - outsider; ne-favorit
imitacija bombe - bombi podoben
kataklizma - katastrofa
nekonsekventno - nima takega hudega vpliva na igro
insight - vpogled v igro
kokniti - ubiti, odstraniti
antiklimaktično - nič posebnega; v bistvu ravno obratno od
nekaj posebnega
|
